V prejšnjem članku sem pisala o tem, kako ohraniti ravnovesje jeseni. V tem letnem času preidemo v hladno obdobje leta. Če želimo obdržati zdravje in dobro počutje potem bomo uživali v glavnem kuhano, toplo in oljnato hrano začinjeno s toplimi začimbami. Po ajurvedskem nauku, je jeseni dobro dati prednost kislim, sladkim in slanim okusom, saj z njimi nahranimo telo (to so anabolični okusi), preden nastopi čas najhujšega hladu. Za ta čas je odličen zajtrk iz kuhanih žitaric ter rahlo pekoča čežana. Za kosilo in večerjo so najboljši obroki, ki vsebujejo zelenjavo, kuhano na pari, goste juhe, enolončnice in omake. V tem obdobju se dan krajša, torej je časa za aktivnosti na prostem manj. Pomikamo se v »filozofski« del leta, ko bomo imeli na razpolago daljše večere. Stare tradicije nas nagovarjajo, naj se v tem času posvetimo iskanju tistega dela sebe, ki je večen in ni podvržen spremembam. Tam, pravijo, bomo našli dokončno srečo, izpolnjenost, blaženost in mir. Pa je temu res tako?

Človeka od nekdaj zanima njegova SREČA. Vsi bi bili radi zadovoljni, izpolnjeni, ljubeči in zdravi – skratka srečni. Vendar se nam, kljub obilju sodobnih dobrin, sreča nekako izmika. Zdi se, kot da jo že ulovimo, pa se nam zopet izmakne. Le kako jo obdržati za večno?

Tradicija nam ponuja zelo jasen odgovor. Sreča in izpolnjenost se skrivata v človeku samem. Nobena zunanja okoliščina, noben človek ali dogodek nas niso sposobni trajno izpolniti. Zaljubljenosti, dosežki, cilji, nagrade, vse pride in mine in zopet se znajdemo v novem krogu iskanja zadovoljstva. Pa vendarle obstaja pot, ki nas vodi v absolutne vrednote, kot so brezpogojna ljubezen, spoštovanje in radost, ki ne minejo. To je pot, ki vodi v človeka samega, v njegovo bistvo. In kako to, da spontano ne živimo iz tega bistva?

Ker smo bili v življenju velikokrat prizadeti in ranjeni, smo se pričeli zapirati. Zakrčili smo srčni center in s tem je presahnil vir vsega notranjega obilja, ljubezni in nenehne blaženosti. To so lastnosti malih otroških src, preden jih zunanji svet ne prikroji tako, kot je nas. Vendar obstaja dobra vest. Čeprav je ta vir presahnil in imamo občutek, da tega ni več ali da nam je na razpolago samo občasno, nas stare filozofije in prav vse religije učijo isto. Pod vsem nemirom, globoko v nas, leži pravo bogastvo. To bogastvo je prekrito z nenehno umsko in telesno dejavnostjo, ki je v »kapitalsko« obarvani družbi najbolj čislana. Se ve zakaj. Zato, da človeka izkoristi in ožame do te mere, da mu tudi na misel več ne pride, da v njem samem ležijo največja bogastva in jih išče v trenutnih zadovoljstvih sodobnega, potrošniško naravnanega sveta.

In kako poseči v to notranje, neumrljivo in blaženo bistvo? V zgodovini so to vlogo opravljale religije (»re-legiare« pomeni ponovno povezati). Skušale so človeka ponovno povezati z njegovim virom(Bogom) in to delajo še danes. Vendar smo ljudje na splošno danes mnogo bolj izobraženi in imamo na voljo precej več informacij kot so jih imeli včasih. Zaradi tega smo postali bolj zahtevni in iščemo poti k »večni sreči« na različne načine. Tržišče je polno novodobnih duhovnih knjig, ki vsaka na svoj način želi človeku pokazati pot. Vsaka od njih kaže v neki smeri, vse pa človeka vodijo v njegov duhovni del, kjer se nahajajo vse zaželene vrednote.

Ena od poti, ki človeka vodi do njegovega pravega bistva je MEDITACIJA. Meditacija v pomenu tehnike pomeni UMIRJANJE UMA, v pomenu stanja pa STANJE BREZ MISLI. Seveda je naš um v začetku kot nevzgojena živalca in skače in skače in se nikakor noče umiriti. Vendar po določenem času, z redno vajo, počasi postane to, kar mu je bilo tokom evolucije namenjeno. Naše orodje. Z vsakodnevno meditacijo ga pričnemo obvladovati do te mere, da ga lahko tudi presežemo in ugotovimo, kaj se skriva pod njim.

Meditacija NI koncentracija, kajti pri koncentraciji je potreben napor, pri meditaciji pa gre za popolno sprostitev. Vse misli dopustimo, ničemur se ne upiramo. Ko uspemo gledati tok naših misli, kot da bi se skozi nas vrtel film, jim ne dajemo več pozornosti in s tem energije. Ker jih ne hranimo več, počasi izginjajo in mi se znajdemo v blagodejni tišini, ki nas zdravi in pomirja. To je stanje onkraj uma. Takrat ga presežemo oz. transcendiramo in IZKUSIMO, da smo VELIKO VEČ KOT SAMO MISEL ALI TELO. Takrat se prične naše povezovanje z notranjim bistvom, s svojo pravo naravo. In ko to postane naša lastna izkušnja, odpadejo vsi dvomi in strahovi. Takrat postanemo resnično VERNI, kajti ta vera bazira na lastni izkušnji nečesa večjega, kot je samo telo ali um. Temu »večjemu« v različnih kontekstih in besedilih pravijo Bog, višji jaz, vesolje, vir, inteligenca narave ali kaj podobnega. Vendar izrazi niso pomembni, POMEMBNO JE NAŠE DOŽIVETJE TE POVEZANOSTI.

V tem doživimo olajšanje in zdravje, kajti bolezen je le eden od znakov, ki nam sporoča, da do te »notranje povezave« še ni prišlo. V našem bistvu oz. duši je vedno vsega dovolj. Tu je vir neskončnega obilja radosti in hvaležnosti in s tem posledično TRAJNE SREČE. In vse to obilje se potem izliva iz nas povsem samodejno in brez truda. Vse teče in kroži v naših telesih in življenjih lahkotno in spontano, ker smo v stiku z životvorno silo življenja, ki nas je ustvarila. Da bi ta stik zopet vzpostavili pa potrebujemo vajo. Vaja dela mojstra in ta vaja mora postati doživljenjska in vsakodnevna. Potem bomo postali to, po čemer podzavestno vsi hrepenimo in za kar smo bili ustvarjeni – TRAJNO SREČNI. In to ne glede na življenjske okoliščine, kajti v sebi bomo čutili nekaj mnogo globljega in večjega kot je pojavni svet oblik.

Meditacija NI beg iz realnosti, pač pa vzpostavljanje ravnovesja med materialnostjo in duhovnostjo. Ko to doumemo, se prioritete v našem življenju povsem samodejno uredijo in spontano namenjamo več časa stvarem, ki so za nas bolj pomembne. Nemški filozof Goethe je nekoč izjavil: «Stvari, ki so najpomembnejše, ne smejo biti nikoli odvisne od stvari, ki so najmanj pomembne.«

Da bi se poučili o različnih tehnikah meditacije, se nam lahko pridružite na naših srečanjih ali nam sledite na facebook profilu Društva Prvi Korak, kjer veliko pišem o teh stvareh.

Andreja Koprivec